Bodočnost je vera,
kdor zanjo umira,
se dvigne v življenje,
ko pade v smrt ...
Oton Župančič
Pred 71 leti, 22. decembra 1941, so italijanski okupatorji v Rantah pri Tomišlju ustrelili Ljuba Š ercerja in tovariše, njihova trupla pa pokopali v Tržiču pri Trstu. V spomin na ta dogodek smo se, tako kot vsako leto do zdaj, tam zbrali predstavniki Društva Odmev Mokrca, bližnjih borčevskih organizacij in zastavonoše ter položili venec k spomeniku ustreljenih talcev. Domačini, ki so dogodek doživeli kot otroci, vedo povedati, da so umrli pokončno in junaško.
Po narodnem heroju Ljubu Š ercerju so po vojni imenovali več ustanov, med drugim se je po njem do leta 1992 imenovala tudi ižanska osnovna šola s podružnicami, na kar smo nekateri še vedno ponosni.
Ljubo Š ercer se je rodil leta 1915 v Braniku na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki; po končani gimnaziji v Ljubljani pa se je šolal na vojni akademiji v Beogradu in postal poročnik. Po razpadu stare jugoslovanske vojske se je vrnil v Ljubljano in sodeloval pri organizaciji OF in pripravah na boj za osvoboditev domovine. 3. jul. 1941 odšel v partizane. Bil je mitraljezec; kot komandir molniške čete pa je že 9. avgusta 1941 s soborci napadel karabinjersko postajo na Turjaku. Po tem dogodku so ga imenovali za komandanta partizanske oficirske šole, kjer pa ni ostal dolgo. Želel si je boja, vodil kasneje še mokrško in loško četo in postal komandant krimskega bataljona; z njim je 19. oktobra istega leta napadel Lož in se kot poveljnik in borec izkazal pri preboju iz sovražnikovega obroča. Ko je šel pred zimo, novembra 1941, v Ljubljano poročat Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet o položaju svoje enote, je bil izdan, 16. novembra ujet in 16. decembra obsojen na smrt. Čeprav so ga med zaslišanji mučili, ni izdal ničesar. Za narodnega heroja je bil imenovan že med vojno, 25. oktobra 1943.
Pripravil: Franc Jankovič