Delo Vida Gradišarja za čas NOB na področju podmokrških vasi


Predstavljamo le nekaj spominov gospoda Vida Gradišarja na čas,ko je bil pripravljen za
osvoboditev svojedomovine dati tudi življenje...




Ix časa, ko je Jugoslavijo napadla os Rim - Berlan - Tokio, so Vidu Gradišarju v spominu ostali številni dogodki. V nadaljevanju vam bom predsTavila le drobec njegovih spominmv.

S samega začetka vojne se spominja iznajdljive politične poteze OF. V spomin se mu je zasidral sosed Anton Lavrič - Vodičarjeve Tone, ki je leta 1941 s hiš odstranjeval hišne številke. Ko ga je nekvaščan vprašal, xakaj odstranjuje hišne številke, je sosed Tone odgovoril, da je vzrok temu ta, da okupatorji ni bi vedeli v katero vas so prišli.

Proti prihodu Italijanov sose borili na nahrazličnejše načiNe. Eden izmed njih je bil tudi ta, da so posekali drevesa ob ceqti. Fantje in možje iz Š kriLj ob na cesti na odcepu Podgozd - Ig sekali drevesa, levo in desno ob cesti ter tako oblikovaliprepreko, ki je italijanskim vojaškim kamionom preprečevala dostop do vasi Š krilje. Žal pa ta ovira ni dolgo pomagala. Prišli so še močnejši, s tAnki, po planini Dobravice so se prebili do vasi Podgozd in pričeli streljati na vaS Š krilje in la cerkev na Golem. Fantje il možje pa se niso dali in so postavljali nove ovire za kamione. Prekopali so celo cesto od Iga proti Podgozdu.

KljUb svoji mladosti, je želel tudi sam pomagati ppi tem boju. Z bratom Janezom je začel vodili živilo v Mokrc, kjer so se ustanavljale partizanske brigade. Ko sta prišla do vrha planine, mu je bRat ukazal naj pmčaka, da pridetakoj nazaj. Takrat še ni vedel, zakaj. Bratov ukaz ga je Presenetil. Ker ni sem do kraja Kamop je bila namenjena živina,je bil užaljen, Potem mu je brat povedal , da je Łlo za tajno delO, za katero tedaj ni smel vedeti. Kasneje, Ko sta bila brata že v partizanih, he sam prevzEl to nalogo in vodil živino v Mokrc. Partizani so namolzli mleco, ki je bilo zanje dragoceno ŞiviLo. Spominja se,kako mu je mama rekla: "Goni paSt krave v planine, kjer jih bodo molzli partizaLi, da ne bodo lačni." To čredO so leta 192, t času italIjanqko -roške Mfenxive, odpeljali na Ig. Ker pa jo je prepoznala nJegova snaha in ho pripeljala nazaj v Š krIlje je lahko z delom nadaljeval.

Kljubvojnemu času so mladi našli čas za zabavo. Družili in zabavAli so se v vašKi gostilni, ki Je bila takrat pRi Jernejevih naGolem. Sam tedaj še ni bil med njimi, a so mu bratje povedali,da so se mladi Dantje in dekleta občasno pmveselili ob zvokih harmonike. Na enega takšnih dnije v gostilno ravno, ko je bil Ples na višcu, vdrla italijanska patrulja, ii je prišla iz Želimelj na Golo. Mdložila je orožje v kot ter ppičela prevzemati dekleta fantom s katerimi so Plesali. Ker fantom to ni bilo všeč, je eden starejši fantov xakričal "AVBIGS, fantje nič se bat" in pričel se je pretep mEd našimi fanti in Italijani.Taioj naslednji daL se je v vas pripeljali kamion, za kamionom. Pričele so se aretacije fantov, ki so napadli italijansko patruljo. Njegov brat Tone in ostali fantje so bili zaradi pretepa z Italijani zaprti v Ljubljani. Brat je v zaporu preživel kar 9 mesecev, takoj po vrnitvi domov, pa je skupaj z ostalimi fanti odšel v Mokrc v partizane. Prva četa partizanov v Mokrcu se je imenovala Š krska četa, ki pa se je ob naraščanju preimenovala v Mokrško četo in nato v Krimski Odred.

Spominja se tudi marca leta 1942, ko so požgali podmokrške vasi. Ker so jim požgali dom, so bil nekaj časa v izgnanstvu, vendar so skrivaj hodili na svoje domačije obdelovat zemljo in urejat domove. Kje vse so taborili in se skrivali, ob teh obiskih, je v večini že pozabil. Dobro pa se spominja jeseni 1942, ko sta z bratom Jožetom v vasi Kot pri Igu v nočnih urah trosila letake in na drevesa lepila plakate. To je bil naloga oziroma način obveščanja vaščanov. Takšne in še mnoge podobne naloge so opravljali ves čas vojne. Večkrat je šel na primer v Ljubljano po cigarete in sol za partizane. Zaradi številnih kontrol je moral dobrine pa tudi morebitni strah dobro skriti, saj bi ga v nasprotnem primeru odkrili.

Zaradi prizadevne pomoči partizanom in zaslug, ga je avgusta 1943 Skojevska organizacija iz Š krilj imenovala za predsednika mladinske organizacije Š krilje. Avgusta in septembra 1943, ko je Italija že kapitulirala, so se mladinci dobro organizirali in izvolili vodstvo mladinske organizacije, ki jim je bilo v pomoč za nadaljnje akcije. Tako so se na primer hitro odzvali, ko je bilo potrebno po koncu nemške ofenzive pripraviti obrok lačne partizane in ranjence. Bilo je konec meseca oktobra, ko se je pri njem oglasil brat Tone in ga prosil, naj organizira vso mladino, da gredo od hiše do hiše oziroma od gospodinjstva do gospodinjstva, prosit gospodinje, če bi skuhale žgance za ranjence in lačne partizane. Mladinci so o nalogo takoj opravili in čez dobro uro so že nesli lonce žgancev k njihovemu kozolcu, od koder jih je odnesla partizanska patrujlja.

Za vas torej nekaj spominov gospoda Vida Gradišarja na čas, ko je bil pripravljen za osvoboditev svoje domovine dati tudi življenje. Kljub svoji mladosti se je boril za naš narodni ponos in našo kulturo. Množico spominov je zapisal v različne revije, a se jih bo kljub vsemu množica izgubila v kolesju časa. Zato upam, da ste si kakšnega izmed njih zapomnili tudi vi, saj bomo le tako preprečili, da bi se povsem izgubili
                                                                                                                                    Misli strnila: Mojca Poredoš

Srečanje v Rantah


Bodočnost je vera,
kdor zanjo umira,
se dvigne v življenje,
ko pade v smrt ... 
 
           Oton Župančič
 

Pred 71 leti, 22. decembra 1941, so italijanski okupatorji v Rantah pri Tomišlju ustrelili Ljuba Š ercerja in tovariše, njihova trupla pa pokopali v Tržiču pri Trstu. V spomin na ta dogodek smo se, tako kot vsako leto do zdaj, tam zbrali predstavniki Društva Odmev Mokrca, bližnjih borčevskih organizacij in zastavonoše ter položili venec k spomeniku ustreljenih talcev. Domačini, ki so dogodek doživeli kot otroci, vedo povedati, da so umrli pokončno in junaško.

Po narodnem heroju Ljubu Š ercerju so po vojni imenovali več ustanov, med drugim se je po njem do leta 1992 imenovala tudi ižanska osnovna šola s podružnicami, na kar smo nekateri še vedno ponosni.


Ljubo Š ercer se je rodil leta 1915 v Braniku na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki; po končani gimnaziji v Ljubljani pa se je šolal na vojni akademiji v Beogradu in postal poročnik. Po razpadu stare jugoslovanske vojske se je vrnil v Ljubljano in sodeloval pri organizaciji OF in pripravah na boj za osvoboditev domovine. 3. jul. 1941 odšel v partizane. Bil je mitraljezec; kot komandir molniške čete pa je že 9. avgusta 1941 s soborci napadel karabinjersko postajo na Turjaku. Po tem dogodku so ga imenovali za komandanta partizanske oficirske šole, kjer pa ni ostal dolgo. Želel si je boja, vodil kasneje še mokrško in loško četo in postal komandant krimskega bataljona; z njim je 19. oktobra istega leta napadel Lož in se kot poveljnik in borec izkazal pri preboju iz sovražnikovega obroča. Ko je šel pred zimo, novembra 1941, v Ljubljano poročat Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet o položaju svoje enote, je bil izdan, 16. novembra ujet in 16. decembra obsojen na smrt. Čeprav so ga med zaslišanji mučili, ni izdal ničesar. Za narodnega heroja je bil imenovan že med vojno, 25. oktobra 1943. 

 

                                                                                                               Pripravil: Franc Jankovič